Ko smo mladi, smo še majhni in nedolžni. Naši problemi so majhni in se odraslim ne zdijo pomembni, v naši glavi pa gre na živlenje in smrt. In tega se naši starši navadijo. V njihovi glavi ostane to, da naši problemi niso grozni in da jih lahko brez problemov rešimo sami, mi pa si zapomnimo da se naši starši z našimi problemi tako ali tako nočejo ukvarjati. Nato pa nastopijo najstniška leta in naši problemi povečimi postanejo bolj resni, vendar jih ponavadi ne delimo s svojimi starši, ampak s prijatelji, ki nam velikokrat ne znajo pomagati, ker imajo sami enako malo izkušenj. In tako ostanemo prikrajšani za pomembno mnenje naših staršev, ki bi nam v veliko situacijah znali svetovati, naši starši pa se začnejo spraševati zakaj jim svojih problemov ne zaupamo. To je začarani krog, ki ga je mogoče prekiniti, če se bomo naučili, da je čeprav je problem še tako majhen, vreden naše pozornosti.
Several thoughts
petek, 13. december 2013
torek, 29. oktober 2013
ŽALOST
Vsakemu se kdaj kaj zalomi. Lahko gremo naprej, lahko si to še dolgo česa ženemo k srcu. Sami se odločimo. Ampak se vam je že kdaj zgodilo da vas je zaradi neke nepomembne stvari obdala neznanska žalost? Se vam je zgodilo da so kar naenkrat na plan privreli vsi žalostni spomini in da se nikakor niste mogli spraviti v dobro voljo? V takih trenutkih veliko razmišljamo in premeljemo veliko napak v svojem življenju. Poglobimo se vase in razmišljamo. Največkrat nas spremljajo tudi solze. V takih trenutkih se počutimo obupno in občutek imamo, da nas v dobro voljo ne more spraviti nihče. Osebno mislim, da so taki trenutki dobri saj se z njimi očistimo žalosti, jeze, stresa in še mnogih drugih negativnih čustev. Na koncu se počutimo lažji in osvobojeni in to je tisto kar šteje