Ko smo mladi, smo še majhni in nedolžni. Naši problemi so majhni in se odraslim ne zdijo pomembni, v naši glavi pa gre na živlenje in smrt. In tega se naši starši navadijo. V njihovi glavi ostane to, da naši problemi niso grozni in da jih lahko brez problemov rešimo sami, mi pa si zapomnimo da se naši starši z našimi problemi tako ali tako nočejo ukvarjati. Nato pa nastopijo najstniška leta in naši problemi povečimi postanejo bolj resni, vendar jih ponavadi ne delimo s svojimi starši, ampak s prijatelji, ki nam velikokrat ne znajo pomagati, ker imajo sami enako malo izkušenj. In tako ostanemo prikrajšani za pomembno mnenje naših staršev, ki bi nam v veliko situacijah znali svetovati, naši starši pa se začnejo spraševati zakaj jim svojih problemov ne zaupamo. To je začarani krog, ki ga je mogoče prekiniti, če se bomo naučili, da je čeprav je problem še tako majhen, vreden naše pozornosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar