Vsak od nas ima nekoga, ki ga ima rad. Če že ne drugega, imamo radi svoje starše, brate, sestre ter ostale sorodnike, a nima vsak od nas nekoga, ki ga ljubi. Nekoga zaradi katerega preživi cel dan v skrbeh, nekoga, ki nam stoji ob strani, ko je treba, nekoga s katerim se prepiramo o tem kdo bolj ljubi, nekoga, ki s katerim se ljubimo, si z njim delimo sladke poljube in največje skrivnosti našega življenja. Naša naloga je enaka kot naloga vseh živih bitij. Naša naloga je, da širimo svojo vrsto ter ji zagotavljamo možnosti za nadaljni obstoj, a ljudje kakršni smo, smo v to poslanstvo dodali še malo ljubezni, da si popestrimo življenje z neverjetnimi romancami in strašnimi trpljenji. Ljubezni same pa skozi desetletja še nismo uspeli spoznati. Ne vemo zakaj najboljše zveze razpadejo, najmanj logične pa uspejo. Ali ljudje z ljubeznijo le hočemo popestriti svoja življenja ali se hočemo vsaj za trenutek približati pravljici in živeti srečno do konca svojih dni? Vsak od nas bi verjetno rad vsaj enkrat doživel nekaj pravljičnega in zato ljubimo. Ljubezen je naša pravljična iluzija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar